David Vidrih

Sem David Vidrih in v življenju je moj cilj obiskati čim več dežel in spoznati čim več zanimivih kultur in ljudi. Vem kaj boste rekli; tale David Vidrih je torej enak kot vsi popotniki. Zavedam se, da je klišejsko odgovoriti da temu ni tako, zato bom pustil presojo vsem mojim bralcem.

Na moji spletni strani bi rad z vami delil izkušnje iz dosedanjih potovanj, želim pa tudi obelodaniti svoja razmišljanja in občutke ob raznih dogodivščinah pri spoznavanju različnih kultur. Preden sem začel potovati sem bil izredno povprečen fant z veliko omejujočimi prepričanji in lepo zavit v vato naše kulture. Lahko grem celo tako daleč da rečem, da sem jaz, David Vidrih, za vse, ki niso imeli enaka ali pa vsa podobna prepričanja kot jaz, imel za čudne. Da, prav ste prebrali. Tako kot nekaterim, ki berete moj zapis, je popolnoma neverjetno, da nekateri živijo brez elektrike, nimajo postelj ali pa vsak svojo hišo in avtomobil. No, to je izredno zanimivo če gledamo način življenja. Velike razlike med kulturami pa se začnejo pri razmišljanju. Na potovanjih me najbolj zanimajo odnosi med ljudmi, dinamika njihove družbe in različni obredi oz. rituali. Tako kot pri nas, je velika večina obredov povezana z religijo in dediščino. Tudi drugje po svetu je enako, vendar na drugačen način.

Nikoli si nisem mislil, da bom jaz, David Vidrih obiskal toliko dežel in spoznal toliko različnih ljudi. Ne glede na različnost kultur, religije in načina življenja pa se še nikoli ni zgodilo, da ne bi bil nekje dobrodošel. Očitno je nam vsem nekaj skupnega: ljudskost. Ljudje po svetu govorimo univerzalen jezik; prijaznost in dobrodušnost. V naravi nam je, da medse sprejmemo popotnika ali nekoga, ki je potreben pomoči.

Nikoli ne bom pozabil gostoljubnost in ustrežljivost ljudi na Filipinih. Potoval sem namreč do mesteca Port Barton, kjer sem želel uživati v rajskih plažah. Na mojem potovanju do tega mesta sem se med drugim peljal tudi s prijetnim mladeničem na zelo zanimivem motorju. Motorno kolo je bilo starejše in malo smešno predelano, vendar je bilo poceni. Na poti sva zadela luknjo in padel sem iz motorja. Prej sploh nisem opazil veliko ljudi okoli sebe, vendar ko sem padel jih je bilo nemudoma veliko okoli mene. Pomagali so mi vstati, potem pa so me povabili v bližnjo kočo. Tam mi je gospa oskrbela rano in me lepo postregla s pijačo in osvežilnim prigrizkom. Nekaj časa za tem je že gruča otrok zunaj vpila: »David Vidrih!«. Sicer malo bolj nerazločno, vendar sem vedel da kličejo mene. Povabili so me na nogomet. Bil je odličen dan in na koncu so me pospremili do čudovite hiše, ki je ležala skoraj na obali. Tam sem si napolnil baterije in se pripravil na nova doživetja.

Na mojem blogu boste lahko brali o mojih različnih doživetjih in razmišljanjih. Popeljal vas bom na najbolj neverjetne koščke sveta in vas spoznal z zanimivimi ljudmi. Vabljeni tudi k ogledu mojih slik, katere upam, da vas bodo navdušile da tudi sami spakirate kovček in poletite svojim sanjam naproti.