Tag Archives: potovanja
David Vidrih: Vtisi iz Vietnama
Vietnam je gosto naseljena dežela, kjer nimajo ravno urejenega prometa, tako kot smo navajeni mi. Prvi kulturni šok v Vietnamu prav gotovo doživijo vsi, ki pristanejo v njihovem glavnem mestu in se soočijo s prometom. Ker David Vidrih nerad komplicira, sem promet v tej državi sprejel in se ga lotil po načelu; če jih ne moreš premagati, se jim pridruži. Na vsakem potovanju doživim na začetku nekakšen šok, vendar pa me vedno dežela kasneje prijetno preseneti in navduši. Enako se je zgodilo tudi v Vietnamu. Po mojih dosedanjih zapisih veste, da David Vidrih ravno ne mara komercialnih izletov in potovanj. Raje raziskujem po svoje in se lotim potovanja in dežele na svojevrsten način. V Vietnamu pa sem naredil izjemo.
Odšel sem na enodnevni izlet v Ha Long Bay. Vsake toliko moramo tudi najbolj zagrizeni pustolovci izkusiti nekaj tipično turističnega. In v nobenem pogledu mi ni bilo žal. Tukaj sem si namreč ogledal čudovit zaliv, ki se ga drži svetovni sloves. Tukaj sem videl več kot dva tisoč otokov in otočkov iz apnenca. Tukaj naj bi se po legendi rodilo Vietnamsko ljudstvo. Tukaj je tudi čudovita vasica, ki dobesedno plava na vodi in je nekakšna verzija Benetk. Vsekakor lepo preživet dan. Ker pa David Vidrih ne more brez narave in raziskovanja kulture staroselcev, sem se odpravil na severozahod Vietnama, v vasico imenovano Sapo. Ta predel države je dom mnogim plemenom in tukaj se res začuti stik z naravo in prvobitnost. Ta del pokrajine, ki meji na Kitajsko je naravnost čudovit.
Neskončna riževa polja, posejana na terasah, zelena džungla in čudovite barve narave. Neprecenljivi prizori, ki jih ponuja neokrnjena narava v vsej svoji lepoti. Spal sem pri domačinih in vedno znova me to ljudstvo preseneti z dejstvom kako malo je potrebno za srečo. Po naravi so skromni in zadovoljni s tistim, kar imajo. So umirjeni in si znajo vzeti čas za sočloveka. In če jaz, David Vidrih, menim, da bi se naš del sveta lahko kaj naučil iz vietnamskega primera, bo to že držalo. Vse preveč hitimo, se predajamo materializmu in živimo egoistično življenje, kjer je pomembno le čim hitreje zadovoljiti vse svoje potrebe, ne ozirajoč se na kogarkoli. Takšna potovanja mi vedno odprejo oči. Ljudje, ki živijo osnovno, vendar srečno življenje in neokrnjena narava me vedno spomnita na naš način življenja. Ko se vračam iz potovanj vedno govorim sorodnikom in prijateljem o svojih ugotovitvah. Vedno me poslušajo, a zdi se mi, da me v resnici ne slišijo.
Po nekaj dnevih tukaj, sem se odpravi tudi v manjše ribiško mestece Hoian. Kulinarika tukaj je bila naravnost osupljiva in res sem prišel na svoj račun. David Vidrih skoraj najbolj na svetu ceni dobro hrano. Priznam, res uživam v kulinariki. Tukaj sem si napolnil baterije, postopal po tržnici in užival na plaži. Poskušal sem čim bolj užiti vsak trenutek, saj me je čakalo potovanje, kjer bom spet v gneči in hrupu. Odpravil sem se naprej v Kambodžo, o kateri pa bom namenil nekaj besed v naslednjih zapisih. Vietnam je malo drugačna dežela od vseh ostalih, katere sem obiskal. Tradicija, zgodovina, kulinarika in osupljiva narava. Prepričajte se sami.
David Vidrih: Črna Gora
To poletje sem bil na dopustu v Črni Gori. Ni ravno eksotična destinacija, kjer bi bilo potrebno veliko raziskovanja in spoznavanja kulture ter države, vendar pa je bila odlična destinacija za kombinacijo oddiha in ogledovanja znamenitosti. Upam, da ne boste rekli da se je David Vidrih polenil in hodi le še v bližnje države in opisuje dogodke iz preteklih potovanj. Menim, da sem pač zanemarjam nam bližje destinacije. Potovanje v Črno Goro mi ni vzelo ravno veliko časa, je pa res, da sem tokrat odšel kar z lastnim prevoznim sredstvom. Pot je bila zabavna in s sopotnikom nama ni nikoli zmanjkalo debat. No, David Vidrih je znan po tem, da redkokdaj ostane brez besed.
Ker se mi zdi notranjost Črne Gore zanimivejša od samih obalnih mest, kjer turizem cveti, sem se za začetek odpravil na ogled samostana Ostrog. To je samostan, ki je vklesan v živo skalo. Zanimiv je za mnoge popotnike in romarje, saj je to pomemben romarski kraj za pripadnike pravoslavne veroizpovedi. Naslednja postojanka je bilo Črno jezero, ki se nahaja v narodnem parku Durmitor. Črna Gora je pravi raj za ljubitelje plezanja in planinarjenja. Tudi ljubitelji kulinarike boste zagotovo prišli na svoj račun, saj se boste lahko v planinskih kočah naužili suhomesnatih izdelkov, na vznožjih pa boste v poletnih mesecih lahko pojedli kolikor boste hoteli malin, robid in borovnic. Zrak tukaj je bil naravnost osvežujoč in prebudil se mi je apetit. Ja, David Vidrih ima zdrav apetit. Konkretno sem se najedel in že sem bil pripravljen za nove dogodivščine. Če se odpravljate na dopust v Črno Goro nikakor ne smete brez ogleda mostu nad reko Taro.
Sama dolina reke Tare je pa tudi vredna omembe in obiska. Čudovita reka v temnejšem odtenku turkizne barve je sama od sebe ponujala čudovite razglede iz katerih so nastali lepi spomini. Šel sem namreč na rafting po reki Tari. Bilo je noro doživetje, saj mi je raftanje pri srcu in adrenalin je močno pumpal. Moje potovanje po Črni Gori je bilo bolj usmerjeno na notranjost in gore, vendar nisem mogel brez postanka in nekaj dni uživanja v Budvi. To je obmorski raj za vse, ki obožujete morje, sonce in poletne romance. Kaj je kot naslikan in zabave nikoli ne zmanjka. Naj omenim, da so cene ob morju višje kot v notranjosti, vendar za naše razmere še vedno več kot sprejemljive. Cene kosil in pijač so na trenutke kar smešne, vendar je odvisno v kakšno restavracijo se odpravite. Jaz osebno nisem nikoli slabo jedel, pa se ve, da je David Vidrih pristaš vrhunske hrane. Seveda sem odšel tudi na Lovčen, kjer sem ugotovil, da mi malo manjka kondicije, vendar je pogled iz razgledne točke poplačal ves moj trud. Ogledal sem si seveda tudi mavzolej Petra Petroviča Njegoša. Skočil sem tudi na ogled rojstne hiše tega črnogorskega velikega vladarja in užival v prekrasnem razgledu.
Črna Gora je idealna turistična destinacija za vse popotnike, ki želite nekaj malega raziskovanja in nekaj uživanja v čudovitih plažah in razgledih. Cenovno je država zelo ugodna in za ogled glavnih znamenitosti ne potrebujete veliko časa. Njihova prednost je tudi bližina, saj boste hitro tam, tudi če se odpravite z lastnim prevozom. Planinarjenje, čudovita narava in domače dobrote so zagotovo že dovolj velik razlog za obisk Črne Gore. David Vidrih pa ima za potovanje tudi kriterij zanimivi ljudje in bogata zgodovina. Ljudje so vsekakor zanimivi, če je ta beseda sploh primerna. Njihova pregovorna počasnost je dejansko resnična. Nikamor se jim ne mudi in opravljajo le minimalno delo, ki je potrebno da nekatere stvari funkcionirajo. Vendar če je človek na dopustu, jim to nikakor ne more zameriti. Mi smo navajeni hitrejšega in učinkovitejšega dela, ki pa ga v Črni Gori nisem pogrešal. Včasih se mora človek prepustiti.
Ne glede na njihovo počasnost pa pripravljajo vrhunske jedi. Gurmani, kot je David Vidrih boste razvajali brbončice z bureki, čevapčiči, lepinjami, baklavami in podobnimi specialitetami. V hribovitih krajih pa si lahko privoščite konkretni, krepko domačo hrano. To so razni suhomesnati izdelki, jedi na žlico in meso divjih živali. Narava vas bo tudi pustila brez besed. Mogočne gore in rajske plaže. Vse to je Črna Gora. Popotniki ali turisti, željni oddiha boste tukaj našli nekaj za sebe. Avanturisti lahko uživate v raftingu ali adrenalinskih vodnih športih. Vse je na voljo in to po izredno dostopnih cenah. Uživanje v njihovi kulinariki, zanimivi zgodovini, ogledovanju sakralnih objektov ali pa enostavno uživanje na plaži.
Imamo srečo, da je tako raznolika in bogata destinacija tako blizu. Če radi potujete udobno in hitro lahko greste z letalom, vendar tudi z lastnim prevozom ni hudega. David Vidrih seveda priporočam obisk Črne Gore z lastnim prevoznim sredstvom, saj si lahko na poti ogledate tudi mnoge druge zanimivosti v državah, skozi katere se peljete. Vsaka pot je pustolovščina. Uživati je potrebno tudi v samem potovanju in ne biti orientirani samo na cilj.
David Vidrih: Vzpon na Kilimandžaro
Kot sem omenjal v mojih prejšnjih objavah, sem med mojim obiskom Tanzanije splezal tudi na njen najvišji vrh, Kilimandžaro. Ta gora velja za krono Tanzanije, še bolj pa je znana kot streha Afrike. Izredno sem ponosen, da sem jaz, David Vidrih osvojil ta vrh in se pri tem prav dobro odrezal. Vsem, ki nameravate v kratkem opraviti potovanje v Tanzanijo in se povzpeti na Vrh Kilimandžara bom pobližje predstavil dejstva in pot.
Jaz osebno, David Vidrih, nimam alpinistične licence, sem pa v dokaj dobri formi. Za sam vzpon po nekaterih lahkih poteh ne glede na lahko dostopnost, je potrebno vzpon opraviti v družbi vodnika, ki ima alpinistično licenco. Jaz sem za dosego vrha potreboval šest dni, kar je v bistvu popolnoma soliden rezultat. Vzpon traja dosti dlje kot bi si kdo mislil, saj je potrebna aklimatizacija in s tem posledično izogibanje višinske bolezni. Za svoj vzpon sva z vodnikom izbrala pot Marangu, ki velja za najlažjo pot do vrha. Pridružila sta se nam še dva para in skupaj smo se odpravili na pot. Nosači so vzeli veliko večino opreme, mi smo nosili s sabo le osnovna oblačila in pa hrano za na pot.
David Vidrih – pogled na mogočno goro Kilimandžaro
S ponosom naj povem, da je moja malenkost, David Vidrih, brez težav premagal nekje šest in devetdeset kilometrov dolgo pot. Moram reči, da smo na poti srečali ogromno ljudi, saj je ta pot najbolj priljubljena za osvojitev vrha. Ne glede na to, da je najlažja pa jo je potrebno vzeti zelo resno. Potrebno se je fizično pripraviti, narediti načrt in se dobro opremiti z opremo in hrano. Na poti se je pametno ustaviti v kampu, kjer je koča Horombo. Tam sem si vzel čas za aklimatizacijo, kar nam je v bistvu vzelo skoraj en dan, vendar sem vesel, da smo to storili. Pot naprej je bila namreč zaradi aklimatizacije dosti lažja in tudi počitek v udobni koči s pestro ponudbo hrane je dobro del vsem v skupini. Na poti sem bil presenečen nad svojo kondicijo. V nekem trenutku sem se nasmejal sam sebi, saj za spremembo ni David Vidrih zaviral skupine, ampak je ta čast pripadla gospe srednjih let. Naši nosači so hodili izredno hitro in smo le stežka vzdrževali korak z njimi, vendar je naša skupina vsak dan lepo napredovala po načrtu.
Moram povedati, da je bil zame osebno najhujši zadnji del poti. Na pot smo krenili malo pred polnočjo in hodili po izredno skalnatem terenu, s katerim sem imel kar nekaj težav. Bolj ko smo se bližali koncu poti, vse več je bilo tudi površine prekrite s snegom. Je pa bilo vredno vseh muk in truda, saj je razgled iz strehe Afrike več kot veličasten. Na vrhu smo se zadržali le nekaj kratkih minut, da smo naredili nekaj posnetkov in potem nas je vodnik zelo hitro okaral in že smo šli v dolino. Spust je veliko hitrejši kot je bil vzpon.
Enkrat te dni, bom napisal rubriko David Vidrih priporoča. Na vrhu seznama bo vzpon na Kilimandžaro. Vzpon te napolni z energijo in po spustu sem bil izredno ponosen nase.