David Vidrih

Kot sem omenjal v mojih prejšnjih objavah, sem med mojim obiskom Tanzanije splezal tudi na njen najvišji vrh, Kilimandžaro. Ta gora velja za krono Tanzanije, še bolj pa je znana kot streha Afrike. Izredno sem ponosen, da sem jaz, David Vidrih osvojil ta vrh in se pri tem prav dobro odrezal. Vsem, ki nameravate v kratkem opraviti potovanje v Tanzanijo in se povzpeti na Vrh Kilimandžara bom pobližje predstavil dejstva in pot.

Jaz osebno, David Vidrih, nimam alpinistične licence, sem pa v dokaj dobri formi. Za sam vzpon po nekaterih lahkih poteh ne glede na lahko dostopnost, je potrebno vzpon opraviti v družbi vodnika, ki ima alpinistično licenco. Jaz sem za dosego vrha potreboval šest dni, kar je v bistvu popolnoma soliden rezultat. Vzpon traja dosti dlje kot bi si kdo mislil, saj je potrebna aklimatizacija in s tem posledično izogibanje višinske bolezni. Za svoj vzpon sva z vodnikom izbrala pot Marangu, ki velja za najlažjo pot do vrha. Pridružila sta se nam še dva para in skupaj smo se odpravili na pot. Nosači so vzeli veliko večino opreme, mi smo nosili s sabo le osnovna oblačila in pa hrano za na pot.

David Vidrih – pogled na mogočno goro Kilimandžaro

S ponosom naj povem, da je moja malenkost, David Vidrih, brez težav premagal nekje šest in devetdeset kilometrov dolgo pot. Moram reči, da smo na poti srečali ogromno ljudi, saj je ta pot najbolj priljubljena za osvojitev vrha. Ne glede na to, da je najlažja pa jo je potrebno vzeti zelo resno. Potrebno se je fizično pripraviti, narediti načrt in se dobro opremiti z opremo in hrano. Na poti se je pametno ustaviti v kampu, kjer je koča Horombo. Tam sem si vzel čas za aklimatizacijo, kar nam je v bistvu vzelo skoraj en dan, vendar sem vesel, da smo to storili. Pot naprej je bila namreč zaradi aklimatizacije dosti lažja in tudi počitek v udobni koči s pestro ponudbo hrane je dobro del vsem v skupini. Na poti sem bil presenečen nad svojo kondicijo. V nekem trenutku sem se nasmejal sam sebi, saj za spremembo ni David Vidrih zaviral skupine, ampak je ta čast pripadla gospe srednjih let. Naši nosači so hodili izredno hitro in smo le stežka vzdrževali korak z njimi, vendar je naša skupina vsak dan lepo napredovala po načrtu.

Moram povedati, da je bil zame osebno najhujši zadnji del poti. Na pot smo krenili malo pred polnočjo in hodili po izredno skalnatem terenu, s katerim sem imel kar nekaj težav. Bolj ko smo se bližali koncu poti, vse več je bilo tudi površine prekrite s snegom. Je pa bilo vredno vseh muk in truda, saj je razgled iz strehe Afrike več kot veličasten. Na vrhu smo se zadržali le nekaj kratkih minut, da smo naredili nekaj posnetkov in potem nas je vodnik zelo hitro okaral in že smo šli v dolino. Spust je veliko hitrejši kot je bil vzpon.

Enkrat te dni, bom napisal rubriko David Vidrih priporoča. Na vrhu seznama bo vzpon na Kilimandžaro. Vzpon te napolni z energijo in po spustu sem bil izredno ponosen nase.